Občina Sveti Jurij ob Ščavnici je samoupravna lokalna skupnost ustanovljena z zakonom na območju naslednjih naselij: Biserjane, Bolehnečici, Blaguš, Brezje, Čakova, Dragotinci, Gabrc, Galušak, Grabonoš, Grabšinci, Jamna, Kočki Vrh, Kokolajnščak, Kraljevci, Kupetinci, Kutinci, Mali Moravščak, Rožički Vrh, Selišči, Slaptinci, Sovjak, Stanetinci, Stara Gora, Terbegovci, Sv. Jurij ob Ščavnici, Ženik, Žihlava.
Sedež občine je v Sv. Juriju ob Ščavnici, Ul. Bratka Krefta 14.
Občino predstavlja in zastopa župan.
Občina Sveti Jurij ob Ščavnici v okviru ustave in zakona samostojno ureja in opravlja javne zadeve lokalnega pomena, ki zadevajo prebivalce občine in naloge iz državne pristojnosti, ki so po predhodnem soglasju občinskega sveta nanjo prenesene z zakonom.
Občina Sveti Jurij ob Ščavnici leži v SV delu Slovenije na obrobju Slovenskih goric, kjer se na zahodu vinorodni griči spuščajo v dolino reke Ščavnice, rodovitna polja ob regulirani strugi pa na vzhodu počasi prehajajo v Panonsko nižino. Približno 3000 prebivalcev živi v 27 vaseh, ki se razprostirajo na 51 km2. Glavno naravno bogastvo občine je še vedno rodovitna prst. Po večini kmečko prebivalstvo se v nižinskem in rahlo nagnjenem delu občine ukvarja s poljedelstvom in živinorejo, v hribovitem delu pa tudi z vinogradništvom in sadjarstvom. Na severnih legah se širi gozd, ki se razprostira na 1706 ha. V občini je registriranih 344 kmetijskih gospodarstev.
Večje industrije v občini ni, nekaj občanov se zaposluje samih ali pri samostojnih podjetnikih, ostali pa so zaposleni v okoliških večjih krajih. V zadnjih letih se je začel poudarjati pomen turizma, v naših krajih je narava še neokrnjena, saj je ni onesnaževala industrija, pa tudi kmetijstvo, predvsem v hribovitem delu ni bilo nikdar tako intenzivno kot drugje. Bogata je tudi kulturna dediščina občine. Arhitekturna dediščina stanovanjskih in gospodarskih objektov še vedno služi svojemu namenu.
Kraj Sveti Jurij ob Ščavnici je lokalno središče občine z vsemi osnovnimi servisi, občino, krajevnim uradom, osnovno šolo, otroškim vrtcem, pošto, zdravstveno postajo, lekarno bencinskim servisom, trgovinami, itd.. Osrednji trg Videm zaznamujeta gotska cerkev Svetega Jurija iz 13. stoletja in novozgrajen objekt Kulturnega in upravnega središča.
Na vrhu nizkega slemena nad dolino reke Ščavnice in dokaj široke doline Turje na jugu leži Stara Gora. Naselje obdajajo njive, sadovnjaki in vinogradi, na senčnih straneh pa gozd. Stara Gora je v zadnjih letih vse bolj priljubljena turistična točka pohodnikov, kolesarjev in organiziranih skupin izletnikov, saj ima kljub svoji majhnosti številne kulturne in turistične zanimivosti. Skozi vas vodi zasajen Lipov gaj, lipov drevored z 60 drevesi. V prostorih nekdanje šole je danes etnološki muzej, v katerem je razstavljeno kmečko in obrtniško orodje, ki so ga pri delu uporabljali naši predniki. Nasproti pa stoji mogočna baročna cerkev Svetega Duha iz leta 1697, ki se ponaša s pozlačenimi oltarji, vrednimi ogleda, ter z drugimi najstarejšimi orglami v Sloveniji. Cerkev je bila sezidana po naročilu grofa Schachenturna mlajšega, gradili so jo 3 leta, poslikal pa jo je italijanski slikar Jakob Brollo iz Gumina. Posebej zanimiv pa je leta 1996 postavljena mlin na veter, ki je kopija Bečevega mlina iz Kokolajnščaka z vsemi prvinskimi elementi. Mlin je še leta 1957 mlel zrnje na Kokolajnščaku pri Bečevih. Ponovno postavljen mlin je spomenik preproste vaške kulturne dediščine na našem koncu Slovenije. Ta mlin danes spet melje moko, seveda le v turistične namene. Mlinsko napravo z mlinskima kamnoma poganja vetrnica, ki je pritrjena na gibljivi pogonski del mlina, saj se mora vedno usmerjati v smeri pihanja vetra.
Blaguško jezero je nastalo v šestdesetih letih, ko so v vasi Blaguš zajezili Blaguški potok. Jezero je bilo ustvarjeno z namenom, da bi v času poletnih suš namakali bližnja polja in zbirali odvečno vodo v času jesenskih in spomladanskih poplav. Danes pa je namenjeno predvsem ljubiteljem narave in je prijetna izletniška točka. Pokrajina ob jezeru je še vedno lepa in pristna, saj je jezero povsem neobremenjeno, kakor sta tudi Zlomski in Blaguški potok. Prvi napaja, drugi pa odvaja vodo iz jezera. Tako ob obeh potokih kot samem jezeru sta rastlinstvo in živalstvo izredno pestra. Krapi, ribe roparice, potočne postrvi ter mnoge druge, potočni raki, piškurji, vidre in ostale živali se odlično počutijo tako v jezeru kakor tudi v obeh meandričnih potokih. Kjer se končuje jezero, se začenja valovanje zelene pokrajine, travnikov, dreves. Ponoči jezero ponuja shranjeno svetlobo. Takrat zažari čarobno in tiho. Čez dan s svojo tišino privablja obiskovalce, rekreativce, ribiče. Družine z otroki. Sprehajalce psov. Ljubitelje lepega. Voda je že od nekdaj privlačila ljudi, jezerska voda pa je prav s svojo spokojnostjo v današnjem času prava oaza miru. Reka Ščavnica, v katero se izliva Blaguški potok je sicer meliorirana, vendar je bilo v Žihlavskem gozdu ob njeni regulaciji zaščiteno in funkcionalno usposobljeno približno 2 km prvotne meandrirane struge. Tu je pravi raj za ptice, prosto živečo divjad, vodne in obvodne žuželke ter rastlinstvo, obiskovalci pa si lahko spočijejo na lično urejenem Otoku ljubezni.
V občini so lepo ohranjeni številni stanovanjski in gospodarski objekti, ki so zaščiteni kot kulturni spomeniki. V Ščavniški dolini so to mogočne panonske kmečke hiše, v vinorodnih področjih ohranjeni avtohtoni bivalni in gospodarski viničarski in želarski objekti.
Velja si ogledati Čehovo klet v Sovjaku, ki je lesena, z ilom ometana, s slamo krita klet podolžnega tlorisa, s klasično prešo, kletjo in bivalnim delom in Vidičevo domačijo v Dragotincih, ki predstavlja cimprano, s slamo krito domačijo iz 19. stoletja. Vredne ogleda so tudi obnovljene zidane kmečke hiše v Žihlavi in Bolehnečicih iz druge polovice 19. stoletja, ki še vedno služijo svoji osnovni funkciji.
Tudi na splošno je v občini čutiti visoko stopnjo zavedanja pomembnosti ohranjanja kulturne dediščine, saj na območju občine na tem področju delujejo kar tri društva, in sicer Društvo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine, Društvo Oldteimer Stara Gora, ki skrbi za ohranjanje tehnične dediščine in Turistično društvo Sveti Jurij ob Ščavnici, ki je na Stari Gori uredilo že omenjeno etnološko zbirko kmečkega orodja, postavilo prešo in »cimpračo« ter edini delujoči mlin na veter v tem delu Evrope. Društva skrbijo tudi za demonstrativni prikaz iznajdljivosti in spretnosti naših prednikov tako na področju izbire materialov, kakor samega načina njihove uporabe. Najpogostejši so les, blato, kamen, slama in opeka. Zato ni naključje, da je najboljši mojster v pokrivanju s slamo prav iz naših krajev.
Domačini so še posebej ponosni tudi na številne velike rojake, katerih korenine so v vaseh občine Sveti Jurij ob Ščavnici. Tukaj so rojeni dr. Anton Korošec, teolog in najsposobnejši slovenski politik med 1. in 2. svetovno vojno. Pisatelj, pesnik in politik, Edvard Kocbek, ki v slovenskem prostoru že leta ustvarja nemir in mnogim mešane občutke, predvsem tistim, ki tega razumnega in plemenitega človeka ni dano razumeti, saj se je za njih rodil vsaj kako stoletje prezgodaj. Tudi akademik, dramatik in gledališki režiser Bratko Kreft, se je veliko vračal domov. Tu se je rodil tudi naslovni škof, teolog, filozof in profesor ter naš častni občan, dr. Vekoslav Grmič. Od tod izhajata tudi arhitekta, ki sta s svojimi stvaritvami obogatila mesto Maribor, brata Branko in Vanček Kocmut. Iz Svetega Jurija ob Ščavnici in okoliških vasi izhajajo tudi pisatelj in delavski kulturno-prosvetni organizator Ivan Vuk Starogorski, častnik vojske generala Rudolfa Maistra podpolkovnik Edvard Vaupotič, eden največjih slovenskih rodoljubov, duhovnik, pedagog, pisatelj, etimolog in zgodovinar dr. Davorin Trstenjak iz Kraljevec, jezikoslovec Fran Ilešič iz Brezja, duhovnik, pesnik in narodni buditelj Jakob Košar, slikar Franc Košar, učitelj slovenščine Koloman Kvas, odvetnik in rodoljub dr. Jakob Ploj, slavist, arhivist in kulturnopolitični zgodovinar Viktor Vrbnjak, pesnik in pisatelj Jakob Šešerko, tukaj pa je obiskoval osnovno šolo tudi odvetnik in pionir slovenskega filma, dr. Karol Grossmann. Našteti in še številni drugi pričajo, da je tukaj stičišče in sozvočje ugodnih vplivov za razvoj človeških virov.
Doprsni kipi Edvarda Kocbeka, dr. Antona Korošca in dr. Vekoslava Grmiča krasijo trg Videm v Svetem Juriju ob Ščavnici. Po Edvardu Kocbeku je dobila ime tudi osrednja dvorana v pred kratkim odprtem Kulturnem in upravnem središču, v katerem domujejo številna kulturna društva iz občine, ki s svojim ustvarjanjem prispevajo k bogatemu kulturnemu utripu občine.
Z izgradnjo Pomurske avtoceste je občina dobila tudi priključek na avtocesto z bencinskimi servisi in počivališčem, v naselju Grabonoš. Občina torej leži na križišču pomembnih prometnih poti: V. evropskega koridorja (Italija – Madžarska) ter regionalne ceste, ki povezuje Avstrijo in Hrvaško. Zato se načrtuje izgradnja poslovno obrtne cone, ki bo zagotavljala pogoje za razvoj podjetništva, in zaposlitev dela lokalnega prebivalstva v domači občini. Ugodne prometne povezave pa so tudi velika prednost za razvoj turizma, ki ga v osnovi omogočajo že naravne danosti in bogata zgodovina občine.
